Sinonima izvirata iz psihoanalitične teorije, ki sta jo v 19. stoletju zasnovala Sigmund Freud in Josef Breuer.
Psihodinamska in psihoanalitična psihoterapija sta v nekaterih delih sveta sinonimni, saj obe izvirata iz psihoanalitične teorije, ki sta jo v 19. stoletju zasnovala Sigmund Freud in Josef Breuer. Poleg tega je bila psihoanalitična psihoterapija pri nas mnogokrat sinonim za psihoanalizo.
Ključni teoretski okvir za razumevanje osebnosti v psihoanalitični teoriji predstavlja Freudov strukturni model. Strukturni model govori o treh strukturah posameznikove osebnosti, tj. onem, jazu in nadjazu, ki se razvijajo skozi pet razvojnih faz, imenovanih oralna, analna, falična, latentna in genitalna. Model temelji na Freudovi motivacijski teoriji, po kateri naj bi bila gibala osebnosti goni, zlasti libido in agresija. Oba imata pomen psihične energije in predstavljata nekakšno fiziološko entiteto oziroma člen med telesnim in psihičnim (Praper, 1999). Teorija dveh gonov predstavlja jedro razumevanja motivacijske in psihodinamske teorije v okviru teorij osebnosti (poleg motivacijske in psihodinamske teorije med najpomembnejše teorije osebnosti sodijo še strukturna, funkcionalna, biološka, vedenjska, socialna, humanistična in kognitivna teorija). Je tudi prva od štirih paradigem, ključnih za razumevanje osebnosti v psihodinamski in psihoanalitični psihoterapiji. Iz nje izhaja ego psihologija Heinz Hartmanna. Hartmann je leta 1962 s preusmeritvijo fokusa z onega na jaz razširil Freudovo strukturno teorijo. Drugače kot Freud je bil prepričan, da se jaz razvije avtonomno, torej neodvisno od konflikta. Kot tretja je pomembna teorija objektnih odnosov, po kateri izkušnje s pomembnimi drugimi iz našega zgodnjega otroštva odločilno vplivajo na vse naše nadaljnje odnose. Po tej teoriji so vse duševne strukture zgodnje vtisnjenje objektnih izkušenj (Kernberg v Woller in Kruse, 2005). Kot četrto paradigmo velja omeniti self psihologijo, ki jo je leta 1979 utemeljil Heinz Kohut. Znotraj te teorije se je razvil pojem »funkcije self – objekta«, po katerem je organizacija doživljanja sebe vedno sodeterminirana s tem, kako oseba občuti odzivnost drugega (Kotnik, 2003). Na sodobno psihoanalitično misel so pomembno vplivala tudi raziskovanja s področja opazovanja dojenčkov in majhnih otrok (Stern, Lichtenberg, Dornes), teorija navezanosti Fonagyja (1960) in Bowlbyja (1969) ter nevrobiološka raziskovanja. Opazovanje dojenčkov in majhnih otrok je postreglo predvsem z odkritjem medsebojnega čustvenega uglaševanja med materjo in otrokom, ki pomembno vpliva na otrokov čustveni razvoj. Tudi teorija navezanosti in nevrobiološka raziskovanja imajo sorodne ugotovitve. Prva govori o tem, da otrok že v predverbalnem razvoju oblikuje notranje modele o navezanosti v odnosih s svojimi odnosnimi osebami, ki vplivajo na vse njegove odnose v prihodnosti (Bowlby, 1969), oziroma da je varna navezanost v otroštvu predpogoj za zdrav osebnostni razvoj (Fonagy, 2004). Druga potrdi, da imajo zgodnje interakcije med materjo in otrokom velik vpliv na možganske regulacijske procese, še posebej na regulacijo čustev (Woeller in Kruse, 2005). Naj tu izpostavim še Hansa Krensa (1995), ki je pogoje za zdrav osebnostni razvoj iskal v prenatalnem obdobju in verjel, da se otrokov razvoj začne že z oploditvijo in da travmatične izkušnje v maternici pomembno vplivajo na razvoj osebnosti po rojstvu.
Čeprav psihoanalitični in psihodinamski pristop marsikje po svetu enačijo, se v Sloveniji pomembno razlikujeta. Tako psihodinamski pristop zajema tudi dotik oziroma delo s telesom z dotikom ali brez njega, psihoanalitični pristop pa ne. Dotik in delo s telesom klasična psihoanaliza zavrača (ne pa tudi moderna psihoanaliza, če jo lahko tako imenujem, ki v nekaterih primerih dotik dopušča in ga celo podpira). Sama pri svojem delu združujem psihoanalitično delo leže ali sede z delom na telesu z dotikom ali brez njega, odvisno od vrste in stopnje problematike posameznika. Za kliente z nevrotično organizacijo osebnosti, pri kateri je identiteta jasna, obrambni mehanizmi zrelejši, stopnja realitetne kontrole pa visoka (če se naslonim na Kernbergovo klasifikacijo), je dobro, da ležijo, odtegnjeni psihoterapevtovemu pogledu. Delo z dotikom je lahko tu pomembno, ni pa ključno, ker so potlačene vsebine laže dostopne zavednemu. Na drugi strani je za kliente z mejno osebnostno motnjo in za psihotične kliente bolje, da sedijo in imajo možnost očesnega kontakta s terapevtom, saj jim to daje večji občutek kontrole. S tem se zmanjša možnost regresije, ki lahko vodi v psihotično stanje. V teh primerih je poudarek na prizemljitvi in stabilizaciji. Ležanje lahko pri večjih deficitih ega povzroči maligno regresijo. Za posameznike z večjimi deficiti oziroma travmo pa je lahko dotik ključnega pomena, saj privede do stika, ki ga posameznik doživi prvič v življenju. Dotik, ki temelji na varnosti in zaupanju. Čustveni dotik. A včasih so zanj potrebne ure in ure izključno psihoanalitičnega dela.
Pri nekaterih klientih se oba pristopa tudi lepo združujeta, povezujeta oziroma nadgrajujeta. Pri tem velja, da je vse odvisno od posameznika, njegovih ego deficitov oziroma obdobja, v katerem je motnja nastala, ter od odnosa med psihoterapevtom in klientom.
Več o psihodinamski psihoterapiji kot telesni psihoterapiji si lahko preberete v članku: Telo in dotik v psihodinamski psihoterapiji.
Govorimo o obravnavi psihodinamike aktualnega konflikta, ki je posledica nerazrešenega bazičnega, nezavednega konflikta iz preteklosti.
Izraz psihodinamika je prvi uporabil Freud in z njim opisal nastanek intrapsihičnega konflikta. S tem izrazom v psihoterapiji označujemo psihodinamiko aktualnega konflikta, ki je posledica nerazrešenega temeljnega, nezavednega konflikta iz preteklosti. Ta nastane zaradi nasprotujočih si teženj v zgodnjem otroštvu in predstavlja tisto točko oziroma tisti konflikt, ki je klientu onemogočil normalni nadaljnji razvoj. Aktualni konflikt je tako simbol preteklosti in predstavlja celo vrsto relevantnih vedenj, ki običajno vsebujejo elemente, katerih se posameznik ne zaveda. Kot primer naj navedem klienta, ki si na zavedni ravni želi biti manj depresiven, vendar se ob tem ne zaveda strahu (nezavedna raven), da bi njegovo izboljšano psihično stanje oziroma zmanjšana stopnja depresivnosti privedla do nekontroliranih izbruhov agresije in tako osvobodila druge pri izražanju odpora do njega. Njegova depresija je tako hkrati njegov »ščit«. Razrešitev aktualnega konflikta pomeni razrešitev drugih konfliktov na emocionalni ravni, s katerimi se klient sooča v svojem vsakodnevnem življenju.
Pojem intrapsihičnega oziroma nezavednega konflikta je – kot smo omenili – vpeljal že Freud v okviru psihodinamske teorije, ko je preučeval način delovanja posameznikovega psihičnega aparata ter vzroke, zaradi katerih se (lahko) kasneje v življenju razvijejo duševne motnje. Menil je, da otrokove gonske težnje (ono) že kmalu po rojstvu naletijo na odpor in na nasprotne zahteve okolja, ki ga poosebljajo otrokovi pomembni drugi (starši). Gonski impulzi se morajo tem zahtevam ukloniti, saj lahko v nasprotnem primeru otroka doleti kazen ali izguba naklonjenosti, kar pa ogrozi njegov lastni obstoj. Tako se začne iz nezavedne gonske težnje razvijati nova struktura, tj. jaz. Kot posledica vzgoje in socializacije se oblikuje še tretja entiteta, nadjaz, ki vsebuje ponotranjene moralne zahteve, norme in ideale ter predstavlja posameznikovo vest. Gonske težnje, ki jih jaz in nadjaz ne sprejemata, začne posameznik potlačevati, saj zaradi vesti občuti krivdo, sram in težnjo po kaznovanju. Idealni jaz (to, kar bi idealno hoteli biti, če moremo ali ne) pa ima za posledico odobravanje, ponos in zadoščenje. Razvijati se začneta dva dela osebnosti, in sicer zavest in nezavedno. Delovanje osebnosti je v stalni medigri med onim in nadjazom, ki vsak s svoje strani pritiskata na jaz. Jaz tako razvije določene obrambne mehanizme, ki so posledica prehudih pritiskov (določene obrambe so tudi zdrave). To vodi v nezavedni konflikt, ki onemogoči nemoten osebnostni razvoj.
Čeprav je Freudova psihodinamska teorija skozi leta doživela že številne korekcije in nadgradnje, pa je relevantnost nezavednega konflikta ostala nespremenjena.
Kot primer naj navedem klienta, ki je pomoč v psihoterapiji poiskal, potem ko ga je po 11 letih zapustilo dekle in v svojem življenju ni več videl nobenega smisla. To je bil njegov aktualni konflikt. Odhod dekleta je pri klientu povzročil motnje spanja, nezmožnost biti sam, popolno izgubo apetita, opustitev osebne higiene, nočne more in neznosno žalost. Doživljala sem ga kot ranljivega, nežnega in pozornosti željnega fantka, ki je bil pripravljen za to, da ima nekoga ob sebi, sprejeti marsikateri kompromis (npr. pasivno, nezainteresirano obnašanje dekleta). Ta čustvena podhranjenost se je kazala v njegovem notranjem konfliktu, simbiozi z mamo, in je imela za posledico kompenzacijo na intelektualni ravni (polarnost), saj ni prenesel avtoritete. Na nezavedni ravni se je njegovo sporočilo glasilo: »Če sem odvisen od mame, ne bom od nikogar drugega«. A vse njegovo delovanje je bilo pogojeno z delovanjem drugega. Ko drugega ni, ni smisla, ni motivacije. Kot da on sam ne obstaja. Razlog za njegov aktualni konflikt (odvisnost od odnosa) je bil torej konflikt na nezavedni ravni, ki se je kazal kot čustvena odvisnost od mame. To pa je separacijski konflikt, ki ga je bilo treba razrešiti.
Psihodinamika je dogajanje, ki se odvija znotraj klienta. Je dinamičen odnos med onim, jazom in nadjazom ter realnostjo Je dinamika med zavednim in nezavednim.
Psihodinamika je torej mehanizem nastajanja in razvoja normalnih in abnormalnih psihičnih fenomenov in procesov. Je dogajanje, ki se odvija znotraj klienta, oziroma dinamičen odnos med onim, jazom in nadjazom ter realnostjo oziroma dinamika med zavednim in nezavednim. Psihodinamika je torej dinamika znotraj psihe oziroma notranje dogajanje in ne dinamika med odnosi (relacijska dinamika).
Po Ingu Klimkusu, ki je najzaslužnejši za razvoj psihodinamskega pristopa v Sloveniji, osebnost definira struktura notranje dinamike, ki deluje v vsakem trenutku (Klimkus, 2010). (Psiho)struktura in (psiho)dinamika sta tako dve strani istega kovanca, saj dinamika proizvaja strukturo, ki je stabilizirana z jaz funkcijami, obrambnimi mehanizmi, funkcijami nadjaza, lastnim in družbenim sistemom itd. (Klimkus, 2008). Struktura in dinamika sta po njegovem mnenju temelj za postavitev osnovne diagnoze v psihoterapevtskem procesu in s tem tudi za razumevanje osebnosti klienta. Dinamika vedno gradi strukturo (glej sliko spodaj).
Primer uporabe diagnostičnega sistema psihodinamske strukture pri vaji s klientom:
S pomočjo blazin ustvarim osebni prostor, ki je sestavljen iz 4 točk (bližine, razdalje, stalnosti in spremembe, glej sliko spodaj). Klient si v prvem koraku intuitivno izbere začetno točko med dvema poloma (točka 1) in se v njej opazuje (pozoren je na svoje občutke, misli, odziv telesa). Spregovori o tem. Potem se klient postavi v točko 2 in iz ptičje perspektive, torej v tretji osebi ednine, opazuje sebe v točki 1 (»Kako vidiš tistega fanta/dekle na drugi strani?«). Klient v naslednjem koraku zavzame pozicijo, nasprotno prvotni poziciji (točka 3), ter tako kot v točki 1 spregovori o svojih občutkih, mislih in telesnih senzacijah. Potem se umakne ven (točka 4) in nase pogleda z vidika opazovalca. V tretjem koraku se klient znova postavi v točko 1, 2, 3 in 4 v celoti. V zadnjem koraku se postavi le v točko 1 in točko 3 brez izstopanja iz kroga. Na zaključni točki (točki 3) si vzame čas, da vase prenese novo pozicijo, jo skuša začutiti, doživeti in se je zavedati. Sledi razpustitev osebnega prostora in pogovor.
Namen vaje je vzpostavitev časovno-prostorskega kontinuuma znotraj klienta – kje se trenutno nahaja in kam gre (npr. iz točke 1 v točko 3). Kot terapevtka lahko pri klientu vidim razlike med staro pozicijo in pozicijo, v katero gre. Opazujem telesno držo, obrazno mimiko in čustva ter skušam ugotoviti, kako dojema prostor in kako sebe. Velikokrat se zgodi, da posameznik nima svojega osebnega prostora ali pa ga ne čuti.
Hohage (v Woeller in Kruse, 2005) loči vsebinsko naravo strukture in formalno oziroma funkcionalno naravo strukture. Pri vsebinskemu označevanju strukturnih lastnosti misli na pacientovo opisovanje samega sebe in drugih ljudi, njegovo odzivanje na določene dogodke in napete situacije, njegova pričakovanja od drugih ljudi ter na to, kakšne norme, predstave o svetu in fantazije o odnosih ga ženejo. Vse to predstavlja posameznikov karakter. Hohage ločuje med narcisistično, shizoidno, depresivno, anankastično in histrionično strukturo karakterja.
Ko razumemo klientovo strukturo karakterja, laže vidimo svet iz klientove perspektive in razumemo konfliktnost realne situacije, v kateri se nahaja. Pri funkcionalni naravi strukture Hohage govori o izpolnjevanju funkcij jaza. Strukturni nivo je posledica realnosti. Razdeli ga na predojdipski in ojdipalen jaz ter diferenciran in nediferenciran jaz. Kakšen je klientov strukturni nivo, lahko vidimo iz konstrukcije aktualnega odnosa, ki ga klient zgradi do terapevta, iz opisanih preteklih objektnih odnosov in iz načina obvladovanja kritičnih situacij v življenju klienta. Kot psihoterapevtka moram biti zato pozorna na značilne načine obrambe, na kakovost objektnih odnosov in zaznavanje objektov, na diferenciacijo afektivnosti in doživljanje samega sebe, na regulacijo selfa in integracijo nadjaza, na klientovo komunikacijo, stil navezanosti ter na svoje lastne kontratransferne občutke.
Središče psihoterapevtskega procesa je torej delo na posameznikovih odporih, obrambah, transferu oziroma psihodinamiki ter na terapevtovem razumevanju osebnostne strukture posameznika, njegove notranje dinamike in njegovega intrapsihičnega konflikta. Cilj psihoterapevtskega dela je stik posameznika s samim seboj, kvalitetnejši medosebni odnosi in posledično življenje, ki ga osrečuje.
Piškotek | Trajanje |
---|---|
cookielawinfo-checkbox-advertisement | 1 year |
cookielawinfo-checkbox-analytics | 11 months |
cookielawinfo-checkbox-functional | 11 months |
cookielawinfo-checkbox-necessary | 11 months |
cookielawinfo-checkbox-others | 11 months |
cookielawinfo-checkbox-performance | 11 months |
CookieLawInfoConsent | 1 year |
elementor | never |
PH_HPXY_CHECK | session |
viewed_cookie_policy | 11 months |
Piškotek | Trajanje |
---|---|
wp-wpml_current_language | session |