O psihoterapiji

Psihoterapija je proces osebne rasti. Za vsakogar drugačen in zato edinstven. Zanj si vzamemo čas.
list 3 1

Psihoterapija

Psihoterapija je proces. Le ta se odvija, raste in razvija med psihoterapevtom in klientom ob uporabi različnih verbalnih in neverbalnih metod in tehnik.

O psihoterapiji

Psihoterapija je proces, ki se odvija, raste in razvija med psihoterapevtom in klientom ob uporabi različnih verbalnih in neverbalnih metod in tehnik, ki posamezniku pomagajo pri spremembi razumevanja samega sebe, svojih emocij in vedenja. Ob rednem srečevanju klienta s psihoterapevtom klient postopno spreminja odnos do samega sebe ter posledično do sveta, kar vodi v občutek sreče in zadovoljstva z lastnim življenjem. Odnos med klientom in terapevtom temelji na pozornosti, medsebojnem zaupanju, sprejemanju in empatiji. Terapevt daje posamezniku ves prostor in čas, ki ga klient potrebuje, ob tem pa ga podpira in vodi. Pomemben del procesa je zaupanje posameznika v »nič, kar se zgodi, ni narobe« oziroma »vse, kar se zgodi, je prav«.

Proces je za vsakega drugačen in zato edinstven. Odvisen je od posameznika, od kompleksnosti njegovih težav, potreb in tudi od same želje oziroma interesa posameznika po izboljšanju lastnega življenja. Vsak posameznik je človek zase in zato drugačen od drugega. Ne glede na to pa je delo na sebi dolgotrajen proces. Če si predstavljamo, da živimo življenje po določenem vzorcu oziroma na določen način leta in leta, potem si zlahka predstavljamo, da je tudi za prepoznavanje teh vzorcev in za njihovo spreminjanje potreben čas. Čas prinese globino, sprememba v globini pa prinese trajnost spremembe. Zavedanje v naših mislih, torej na racionalni oziroma kognitivni ravni je šele prvi korak. Dovoliti občutkom, da se verbalno ali neverbalno izrazijo in preobrazijo, pa je korak, ki terja precej več časa. Da se med našim racionalnim in emocionalnim delom vzpostavi ravnovesje, ki nam daje občutek poznavanja samega sebe, občutek moči, da si lahko sledimo in se izražamo ter hkrati spreminjamo realnost okoli sebe in smo posledično videni in slišani, pa je cilj procesa dela na sebi.

Za proces osebnostne rasti si vzamemo čas.

list 3 2

Razlogi za psihoterapijo

Skrb za psihično počutje naj bo naša najpomembnejša skrb, saj dobro psihično počutje vpliva na vse ravni našega življenja. Psihoterapija je zato namenjena vsem, ki si želite izboljšati kvaliteto svojega življenja ne glede na to, v katerem obdobju življenja ste in s kakšno stisko se soočate.

Skrb za psihično počutje naj bo naša najpomembnejša skrb, saj dobro psihično počutje vpliva na vse ravni našega življenja. Psihoterapija je zato namenjena vsem, ki si želite izboljšati kakovost svojega življenja ne glede na to, v katerem obdobju življenja ste in s kakšno stisko se soočate. Za dobro psihično počutje je ob pozitivnem odnosu do sebe in kakovostnih medosebnih odnosih, ki jih gradimo skozi psihoterapevtski proces, pomembna tudi uravnotežena prehrana, kvaliteten spanec in zmerna športna aktivnost ob zavedanju, da ne stremimo k popolnosti, ampak uravnoteženosti znotraj posamezne postavke in k ravnotežju med njimi.

Psihoterapija vam lahko pomaga ob spoprijemanju z različnimi težavami, najsi bodo osebnostne, odnosne ali psihosomatske narave. Lahko so dolgotrajne in kronične, sporadične, lahko jih zaznavate le krajši čas.

Pogoste težave, zaradi katerih se k meni po pomoč obrnejo posamezniki:

  • preobremenjenost z delom na delovnem mestu, občutki prevzemanja prevelike odgovornosti za druge in izguba kvalitetnega časa z družino;
  • nezadovoljujoči in konfliktni odnosi, občutki notranje napetosti, utesnjenosti, utrujenosti, upada energije in izgorelost;
  • pomanjkanje varnega odnosa, osamljenost in apatija;
  • žalost ob izgubi in hrepenenje po ljubezni.

Pogoste težave, zaradi katerih se k meni po pomoč obrnejo pari:

  • občutki nerazumljenosti in čustvene distance;
  • nezmožnost mirne komunikacije in nesposobnost konstruktivnega razreševanja konfliktov;
  • pomanjkanje zaupanja ali izguba zaupanja zaradi nezvestobe ter občutki krivde in sramu ob nezvestobi;
  • ločitev, urejanje stikov z otroki, skrbništva in preživnine;
  • občutki ljubosumja in potrebe po kontroli;
  • upad spolne privlačnosti in želja po telesnem stiku;
  • občutki zapostavljenosti, neženstvenosti in pomanjkanja občutka moškosti;
  • potreba po sproščenosti, pozornosti, potrditvi, pripadnosti, enakovrednosti in ljubljenosti.

Zgoraj navedene stiske lahko vodijo v pogostejše glavobole, motnje spanja, motnje dihanja, pogosto občutenje pospešenega bitja srca, bolečine v prsnem košu ter v druge telesne simptome, kadar ti niso organskega izvora. Že dolgo je znano, da so številne telesne težave posledica duševnih težav, ki izvirajo iz neprepoznane oziroma nepredelane psihične stiske.

Izpolnite kontaktni obrazec ali pa zgolj pokličite in v najkrajšem možnem času vam bom odgovorila.

list 3 3

Oblike psihoterapije, UČNE TERAPIJE in supervizije

Obstaja več tipov psihoterapije: individualna psihoterapija partnerska psihoterapija, skupinska psihoterapija, učna terapija ter individualna in skupinska supervizija.

  • Individualna psihoterapija, ki poteka 1x ali 2x tedensko po 50 min. oziroma 90 min., če se klient odloči za dvojno uro in s tem za bolj poglobljeno delo.
  • Partnerska psihoterapija, ki poteka 1x tedensko ali 2x mesečno po 60 min.
  • Učna terapija za edukante psihoterapije, ki poteka 1x ali 2x tedensko po 50 min. oziroma 90 min., če se edukant odloči za dvojno uro in s tem za bolj poglobljeno delo.
  • Individualna supervizija za specializante in certificirane psihoterapevte, ki poteka 1x tedensko po 50 min. oziroma 90 min., če se specializant oz. psihoteraevt odloči za bolj poglobljeno delo.
  • Skupinska supervizija za specializante in certificirane psihoterapevte, ki poteka 1x mesečno po 120 min. v skupini z največ 4 specializanti oz. certificiranimi psihoterapevti.

Za vse oblike psihoterapije in supervizije velja, da zaključek dela največkrat ni vnaprej določen, ampak ga prilagodimo glede na dosego vnaprej dogovorjenih ciljev.

list 3 5
list 3 4

Struktura individualne psihoterapije

Posameznik na terapijo prihaja od 1x do 2x tedensko v dopoldanskem ali popoldanskem času. Vsaka seansa traja 50 min oz. 90 min, če se odločite za dvojno uro. Začne se z uvodnim srečanjem, na katerem se posameznik in terapevt drug drugemu predstaviva.

Posameznik na terapijo prihaja od 1x do 2x tedensko v dopoldanskem ali popoldanskem času. Vsaka seansa traja 50 min. oziroma 90 min., če se klient odloči za dvojno uro. Terapija se začne z uvodnim srečanjem, na katerem se posameznik in terapevt drug drugemu predstaviva. Posameznik opiše težavo, zaradi katere se je k meni obrnil po pomoč, jaz pa pojasnim svoj način dela, potek terapije ter dogovor o sodelovanju med klientom in terapevtom, o delu in zaupnosti ter ceni, načinu in pogojih plačevanja. Uvodno srečanje je torej spoznavno srečanje, na podlagi katerega se posameznik odloči, ali bo vstopil v psihoterapevtski proces ali ne. Včasih, kadar je to potrebno, si lahko tako posameznik kot jaz vzameva več časa za dokončno odločitev o tem, ali bova delala skupaj ali ne. Vsa nadaljnja srečanja so odvisna od toka dogajanj znotraj posameznika, njegovih čustev, teženj in odzivov. Na eni strani proces usmerja klient, ko prihaja na ure s svojimi temami (dnevnim dogajanjem, občutji, sanjami, dilemami ipd.), na drugi strani ga podpiram in vodim jaz. Psihoterapevtski proces se zaključi takrat, ko klient o tem odloči oziroma ko so doseženi cilji, ki sva jih postavila na začetku procesa. Za slovo si vedno vzameva do 3 srečanja. Ob tem je pomembno, da se lahko klient kadar koli vrne in proces nadaljuje.

list 3 6

Struktura partnerske psihoterapije

Partnerska psihoterapija, podobno kot individualna terapija, nima natančno omejenega časa trajanja, saj je čas pogojen s stopnjo težavnosti odnosa.

Partnerska psihoterapija se začne z uvodnim srečanjem, kjer partnerja povesta, kaj je razlog za njun prihod. V uvodni uri se osredotočimo na zgodovino partnerstva (kje sta se spoznala, kakšni so bili takrat občutki, kje na poti skupnega partnerstva so se spremenili). Zanima me zgodba vsakega izmed partnerjev preden sta se spoznala ter v čem so podobnosti oz. razlike s preteklimi partnerstvi. Skupaj pogledamo pričakovanja in realne možnosti za njihovo uresničitev. Predstavim vama svoj način dela, potek terapije ter dogovor o sodelovanju. Uvodno srečanje je torej spoznavno srečanje, na podlagi katerega se partnerja odločita, ali bosta vstopila v psihoterapevtski proces ali ne. Včasih, kadar je to potrebno, si lahko tako partnerja kot jaz vzamemo več časa za dokončno odločitev o tem, ali bomo delali skupaj. Vsa nadaljnja srečanja so odvisna od toka dogajanj znotraj vsakega od vaju, vajinih čustev, teženj in odzivov ter vajine dinamike odnosa. Na eni strani proces usmerjata partnerja, ko prihajata na ure s svojimi temami (dnevnim dogajanjem, občutji, dilemami, konflikti ipd.), na drugi strani ga podpiram in vodim jaz.

Srečujemo se 1x tedensko ali 2x mesečno po 60 min. Partnerska terapija ima odprt konec, saj je trajanje pogojeno s stopnjo težavnosti odnosa. Konec partnerske terapije je odvisen od doseganja ciljev, ki si jih partnerja zastavita na začetku skupnega dela. Proces je navadno krajši kot v individualni terapiji. Največkrat se dogovorimo za 12 srečanj, ki jih po potrebi podaljšamo. Za slovo si vedno vzamemo vsaj 2 srečanji. Ob tem je pomembno, da se lahko partnerja kadar koli vrneta in proces nadaljujeta.

Pri partnerski psihoterapiji je priporočljivo, da sta partnerja obenem vključena tudi v individualno psihoterapijo pri dveh ločenih psihoterapevtih, saj bosta na individualnih srečanjih predelovala vsebine, ki se odpirajo na partnerski terapiji in katerim pri našem skupnem delu ne moremo posvetiti dovolj pozornosti (npr. konfliktni odnosi s starši in sorojenci, težave na delovnem mestu, smrt bližnjega in drugo, kar vpliva na partnerski odnos).

list 3 7

Tehnike dela

Pristop, ki ga uporabljam temelji na psihoanalitični teoriji, ki med drugim pravi, da je beseda največje zdravilo. A poleg besede pot do našega notranjega sveta odpirajo tudi kreativne tehnike, kot so risba, fantazijska potovanja, igra vlog idr.

Pristop, ki ga uporabljam, temelji na psihoanalitični teoriji, ki med drugim pravi, da je beseda največje zdravilo. Že Freud je na začetku odkrivanja psihoanalize, tj. leta 1890, v svojem spisu »Duševno zdravje in hipnoza« zapisal, da je beseda ključno orodje za zdravljenje duše. Da je čarobni instrument. Ko začne posameznik skozi besedo izražati plasti svojega notranjega sveta, sprva previdno in nekoliko nezaupljivo, nato pa vse bolj poglobljeno in z zaupanjem, se njegov duševni aparat sprosti, napetost popusti in njemu je lažje.

Pa vendar besed včasih ni. Ker nimajo izkušnje, iz katere bi se lahko rodile. Takrat lahko – ob soglasju klienta – uporabim različne kreativne tehnike, ki predstavljajo neogrožajoč način dostopanja do našega nezavednega. Igre vlog, fantazijska potovanja, risanje, peskovnik in druge tehnike odpirajo vrata našim občutkom, ki smo jih dolgo nazaj potlačili, ker jih nismo mogli ali smeli izraziti oziroma jih nismo znali regulirati. Zdaj se končno lahko osvobodijo in naredijo prostor novim občutkom, ki jih bomo laže razumeli in uravnavali.

Ob tem je v središču učenje pravilnega dihanja. Ko se rodimo, dihamo s celim trupom. Ker pa se bližnja druga oseba, največkrat mama, v zgodnjem otroštvu ne odziva vselej ustrezno na naše potrebe, začnemo občutke nehote in nezavedno tlačiti. Plitvo dihanje oziroma dihanje z zgornjim delom pljuč je posledica potlačenih občutkov, ki čakajo, da jim bomo vendarle posvetili pozornost. Zato pomemben del terapevtskega procesa namenjamo pravilnemu dihanju s trebušno prepono. Tako počasi in neinvazivno prihajamo v stik z našim emocionalnim svetom, ki se nahaja v trebušni votlini in ga zaokroža enterični živčni sistem.

Na seansah v individualnih terapijah lahko posameznik sedi nasproti mene, lahko pa tudi leži, obrnjen stran od mojega pogleda. To mu daje boljši občutek notranjega prostora in ga spodbuja, da spregovori o vsem. Obenem deaktivira njegov racionalni oziroma kognitivni del in aktivira njegov čustveni svet. V obeh primerih terapija poteka na podlagi pogovora, v katerem posameznik lahko pove vse, kar mu pride na misel, pa naj se zdi še tako nepomembno. Ker je cilj psihoterapije priti do potlačenih vsebin, ki povzročajo amnezijo oziroma spominske luknje ter posledično prispevajo k našemu nezadovoljstvu, včasih posežem tudi po tehnikah prostih asociacij in analize sanj, ki ta dostop omogočajo. Ko nam naši nerazumljivi čustveni odzivi in ravnanja postanejo razumljivi, jih lahko tudi spremenimo.

Pri delu s pari je nekoliko drugačno, saj je v ospredju predvsem dinamika odnosa med partnerjema, manj pa njun odnos do drugih (če izvzamemo odnos do njunih otrok). Ker je delo bolj ciljno usmerjeno, je proces krajši. Pri delu s pari po eni strani sledim Gottmanovi metodi partnerske terapije, ki sta jo na podlagi več kot 30 let raziskovanja razvila dr. John Gottman in dr. Julie Schwartz Gottman, po drugi pa načelom Imago terapije oziroma Harville Hendrixa. V jedru me vselej vodijo znanje, pridobljeno v individualnih in skupinskih terapijah s temeljem v psihoanalitični teoriji, ter lastne osebne izkušnje življenja v dvoje.

Ne glede na tehniko ali vrsto terapije igra osrednjo vlogo v psihoterapiji varen prostor, v katerem se zgradi zaupljiv odnos med klientom ali parom in terapevtom. Tu se klient oziroma par odpira, tu klient oziroma par tudi napreduje.

Rezervirajte si svoj termin

Izpolnite kontaktni obrazec ali pa zgolj pokličite na telefonsko številko 040 758 833. Tu sem za vas.