O psihoterapiji

Psihoterapija

Psihoterapija

Psihoterapija je proces. Le ta se odvija, raste in razvija med psihoterapevtom in klientom ob uporabi različnih verbalnih in neverbalnih metod in tehnik, ki posamezniku pomagajo pri spremembi razumevanja samega sebe, njegovih emocij in vedenja. Ob periodičnem srečevanju klienta s psihoterapevtom, klient postopno spreminja odnos do samega sebe ter posledično do sveta, kar vodi v občutek sreče in zadovoljstva z lastnim življenjem. Odnos med posameznikom in psihoterapevtom temelji na pozornosti, medsebojnemu zaupanju, sprejemanju in empatiji. Terapevt daje posamezniku ves prostor in čas, ki ga klient potrebuje, ob tem pa ga podpira in vodi. Pomemben del procesa je zaupanje posameznika v »nič, kar se zgodi ni narobe oz. vse, kar se zgodi je ok«.

Proces je za vsakega drugačen in zato edinstven. Odvisen je od posameznika, od kompleksnosti njegovih težav, potreb ter tudi od same želje oz. interesa posameznika po izboljšanju lastnega življenja. Vsak posameznik je človek zase in zato drugačen od drugega. Ne glede na to, pa je delo na sebi proces, ki traja. Če si predstavljamo, da živimo življenje po določenem vzorcu, na določen način leta in leta, potem si lahko tudi predstavljamo, da je za prepoznavanje teh vzorcev in njihovo spreminjanje potreben čas. Čas prinese globino in sprememba v globini prinese trajnost te spremembe. Zavedanje v naših mislih, na našem racionalnem oz. kognitivnem nivoju je le prvi korak. Dovoliti občutkom, da se verbalno ali neverbalno izrazijo in preobrazijo pa je korak, ki potrebuje več časa. Da se med našim racionalnim in emocionalnim delom vzpostavi ravnovesje, ki nam daje občutek poznavanja samega sebe, občutek moči, da si lahko sledimo in se izražamo ter hkrati spreminjamo realnost okoli sebe in smo posledično vidni in slišani, pa je cilj procesa dela na sebi.

Za proces osebnostne rasti si vzamemo čas.

“Vsako naše spoznanje se prične z občutki.”

— Leonardo da Vinci

Razlogi za psihoterapijo

Razlogi za psihoterapijo

Kljub temu, da ima v našem prostoru psihoterapija še vedno bolj negativni kot pozitivni prizvok menim, da je skrb za psihično počutje naša najpomembnejša skrb in da je psihoterapija namenjena vsem, ki si želijo izboljšati kvaliteto svojega življenja ne glede na težave s katerimi se soočajo.

Psihoterapija vam tako lahko pomaga ob soočanju s katerimikoli težavami, naj bodo le te osebnostne, odnosne ali psihosomatske narave.

Pogoste težave s katerimi se posamezniki obrnejo k meni po pomoč so konfliktni odnosi, napadi panike, občutki utesnjenosti, ujetosti in nesvobode, depresivnost, osamljenost, motnje spanja, pogosta jeza, agresija, strah, žalost idr. Prav tako psihoterapija pomaga pri pogostih glavobolih, motnjah dihanja, pogostemu občutenju pospešenega bitja srca, bolečinah v prsnem košu ter drugih telesnih znakih, ko le ti niso organskega izvora. Že dolgo je znano, da so mnoge telesne težave posledica duševnih težav, ki imajo razlog v neprepoznani oz. nepredelani psihični stiski. Včasih pa posameznik niti ne ve, kaj ga tare, pa kljub temu čuti, da bi potreboval pogovor. Tudi v tem primeru se lahko obrne k meni po pomoč.

Izpolnite kontaktni obrazec ali pa zgolj pokličite in v najkrajšem možnem času vam bom odgovorila.

“Kdo, ki je ljubljen, je reven?”

— Oscar Wilde

Oblike psihoterapije

Oblike psihoterapije

  • individualna psihoterapija
  • skupinska psihoterapija
  • učna terapija za edukante v psihodinamskem pristopu in drugih pristopih, ki temeljijo na delu s transferom, odpori in obrambami ter
  • individualna in skupinska supervizija za specializante psihodinamskega pristopa in drugih pristopov, ki temeljijo na delu s transferjem, odpori in obrambami.

Skupinska psihoterapija poteka tri leta in je zaprtega tipa, kar pomeni, da se po zaprtju skupine vanjo ne more vključiti nov klient. S tem se zagotovi zaupen in varen prostor, v katerem posameznik preko odnosov z drugimi člani lahko predeluje svoje najglobje misli, čustva in stanja.

“Nihče se ne more vrniti in začeti znova, vsakdo pa lahko začne danes in ustvari nov konec.”

— Maria Robinson

Struktura psihoterapije

Struktura psihoterapije

Posameznik na terapijo prihaja od 1x do 3x tedensko v dopoldanskem ali popoldanskem času. Vsaka seansa traja 50 min. Začne se z uvodnim srečanjem, na katerem se posameznik in terapevt drug drugemu predstaviva. Posameznik predstavi težavo zaradi katere se je k meni obrnil po pomoč, jaz pa predstavim svoj način dela, potek terapije ter dogovor o sodelovanju med klientom in terapevtom o delu in zaupnosti ter ceni, načinu in pogojih plačevanja. Uvodno srečanje je tako spoznavno srečanje, na podlagi katerega se posameznik odloči ali bo vstopil v psihoterapevtski proces ali ne. Včasih, kadar je to potrebno, si lahko tako posameznik kot jaz vzameva dalj časa za dokončno odločitev o tem ali bova delala skupaj ali ne. Vsa nadaljnja srečanja pa so potem odvisna od toka dogajanj znotraj posameznika, njegovih čustev, teženj in odzivov. Na eni strani proces usmerja klient, ko prihaja na ure s svojimi temami (dnevnim dogajanjem, občutji, sanjami, dilemami ipd.), na drugi strani ga podpiram in vodim jaz. Psihoterapevtski proces se zaključi takrat, ko klient o tem odloči. Za slovo si vedno vzameva do 3 srečanja. Ob tem je pomembno, da se klient lahko vedno vrne in svoj proces nadaljuje.

“Vsi pogledi so vredni spoštovanja. Dobro. To pravite vi. Jaz pravim nasprotno: Moj pogled je: zato ga spoštujte!”

— Jacques Prévert

Tehnike dela

Tehnike dela

Pristop, ki ga uporabljam, temelji na psihoanalitični teoriji, ki med drugim pravi, da je beseda največje zdravilo. Že Freud je ob začetku odkrivanja psihoanalize, l. 1890 v svojem spisu “Duševno zdravje in hipnoza” zapisal, da je beseda bistveno orodje zdravljenja duše. Da je magični instrument. Ko začne posameznik skozi besedo izražati svoje plasti notranjega sveta, najprej previdno in nekoliko nezaupljivo, skozi čas pa vse bolj poglobljeno in z zaupanjem, potem se njegov duševni aparat sprosti, napetost popusti in njemu je lažje.

Pa vendar besed včasih ni. Ker nimajo izkušnje iz katere bi se lahko rodile. Takrat se, previdno in s privolitvijo klienta, poslužujem tudi telesnega dotika. Dotik lahko sproži popolnoma nove občutke in telesne senzacije, ki jih posameznik pred tem še nikoli ni doživel. Lahko je le hipen, a tako intenziven, da je za posameznikovo osebno rast ključen. Mogoče je to njegov prvi čustveni dotik. Kadar delam z dotikom, pred tem in po tem s klientom o tem govorim. Vsa občutja in doživetja skupaj verbalizirava. O dotiku v psihoterapiji si lahko več preberete tukaj.

Na seansah lahko posameznik sedi nasproti mene, lahko pa tudi leži, stran od mojega pogleda, kar mu daje več občutka notranjega prostora, da lahko spregovori o vsem. V obeh primerih terapija poteka na podlagi pogovora, v katerem posameznik lahko pove vse, kar mu pride na misel, pa naj se zdi še tako nepomembno. Ker je cilj psihoterapije, da pridemo do potlačenih vsebin, ki povzročajo amnezije oz. spominske luknje ter posledično vplivajo na naše nezadovoljstvo, veliko delam s pomočjo tehnike prostih asociacij in analize sanj, ki nam ta dostop omogočajo. S tem nam naši nerazumljivi čustveni odzivi in ravnanja postanejo razumljivi in jih lahko spremenimo.

V svoje delo, kadar ocenim, da je to potrebno, vključujem tudi igre vlog, fantazijska potovanja, risanje in zgodbe. Včasih prav ta način dela odpre vrata našim občutkom, ki smo jih dolgo nazaj potlačili, ker jih nismo mogli ali smeli izraziti ali regulirati, zdaj pa se lahko osvobodijo in naredijo prostor novim občutkom, ki jih lahko razumemo in uravnavamo.

Osrednjo vlogo v psihoterapiji pa ne glede na tehniko igra varen prostor, v katerem se zgradi zaupljiv odnos med klientom in mano. Tu se klient odpira in tu klient napreduje.

“In prišel je dan, ko je tveganje, da bi ostala v popku, postalo bolj boleče od tveganja, da bi se raz-cvetela.”

— Anais Nin